»Bodi prepričana, da ni zdaj, ko se lahko vsaj tako pogovarjava, na tem svetu bolj srečnega človeka od mene.« V ravnici je bilo odslej vsako jutro že navsezgodaj slišati pastirjevo piščalko. Z okna v grajskem stolpu pa ji je odgovarjala druga, katere glas ni bil prav nič manj mil in lep za uho.