Grofova edina hči je ponavadi že navsezgodaj zajahala svojega vranca in se pognala z njim čez travnike. V silnem galopu je jezdila mimo svinjske staje in se napotila proti vzhajajočemu soncu, da je bila kmalu le še pikica na obzorju. Čez nekaj časa pa se je potem vračala v lahnem kasu in se glasno pogovarjala s konjem, ki jo je v vsem ubogal in ga je imela rada.