Ob večerih je posedal ob ognju in poslušal Lacijeve pripovedi o daljnjih deželah in čudovitih krajih, ki jih sam najverjetneje ne bo nikoli videl. Ponoči je rad ležal na hrbtu, prešteval zvezde in mežikal luni, ki je v teh krajih večer za večerom prihajala na nebo vsa vedra in nasmejana. Tako so minila mnoga leta in drobni pastirček je zrasel v postav nega fanta, ki je brez zaleta preskakoval potoke in le z eno roko krotil še tako divje merjasce.