Tam sta ju že čakala osedlana vranca in še preden se je osramočeni sploh zavedel, kaj se je pravzaprav zgodilo, sta že galopirala po širni ravnici proti domu. »Le kako sem lahko bila tako neumna, da sem mu verjela na besedo?« je dejala, ko sta v Rabi končno napojila pregreta konja. »V resnici pa si verjela očem, namesto da bi povprašala srce,« je odvrnil njen rešitelj.