Bilo je popoldne ob petih, ko so in drugi prestopili prag starega poslopja. Težko bi bilo uganiti njihova čuvstva, ko so zagledali pred seboj veliko dvorišče, na levo in desno dolge hodnike in povsod vse polno vojakov. Začudenje jim je odsevalo z obraza, v očeh pa se jim je skrival strah, kakršnega čuti človek pred neznano bodočnostjo.