»Vidiš,« rekel mi je profesor, »zdaj je žabica popolna, zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj diha s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, bila je vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več kruha, ampak druge drobne živalice, npr. muhe, črve, polže itd.; tedaj je najbolje, da jih neseš spet v mlako nazaj, kjer se bodo redile same.« Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah.