Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na sonce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela ‒ ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj ‒ hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ju je pozimi posekal in z njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat. Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je doma v hlevu, in še en češminjev jim je ostal ‒ vse to je senca proti prejšnjemu posestvu.