Na dveh hrasteh namreč, ki sta stala blizu mravljišča, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdo uglajeni stezi sta peljali do hrastov in poleti ob lepem vremenu je romala nepretrgana vrsta mravelj k ‒ ali zdaj je to vse minilo. Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na sonce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela ‒ ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj ‒ hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ju je pozimi posekal in z njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat.