Roparji pa, ker tako smemo imenovati črne mravlje, padejo na bube, vsak zgrabi eno in z njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim roparji hočejo vzeti njih mladino, se vržejo srdito na sovražnike, ali ‒ sili se ustavljati ne morejo. Medtem ko se rujejo z enimi, so že odnesli drugi bube, in akoravno je skoro več črnih kakor rjavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče ‒ kaj pomaga to maščevanje oropancem, mladičev svojih vendarle nimajo.