Jesen zgrabi in si prizadeva ga izdreti, vleče in vleče ‒ pa ničesar ne opravi; po pade drugo, tretje, pa vse njegovo upiranje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano, kakor bi moralo trpeti do sodnega dneva. Nejevoljen gre tedaj nazaj in grabi s čeljustmi prvega zaspanca, na katerega po sreči naleti, za vrat in ga strese.