Slinar napne zdaj vse svoje žile in moči, cedi sline in z vso svojo močjo se upira proti steni. O veselje, katero more čutiti le jetnik, stene se udajajo vedno bolj in bolj, upre se še enkrat ‒ in strop je predrt. Nogo je imel kmalu zunaj, teže je bilo hišo za seboj potegniti, ali upanje na rešitev mu je dajalo moč, kot bi si je nikoli ne bil mislil.