To je videl, da zdaj ni môči uiti rablju, in udal se je v svojo usodo. Mož ga prime v roke in ga dene v stekleno posodo, v kateri je bilo mnogo okusnih zelišč, katerih bi bil Slinarjev želodec prav vesel, ali danes mu greni misel na izgubljeno prostost sleherni grižljaj. Mož zaveže Slinarjevo ječo na vrhu s papirjem in potem odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev.