Župnik potrka ob mizo, povzdigne palico, pogleda po omizjih, zamahne ‒ in kakor iz enega grla zagrmi: »Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije«. ‒ Zastonj bi iskal besed popisati občutke, ki so mi ta trenutek polnili dušo. Redkokdaj se je ta pesem pela bolj ognjeno, bolj navdušeno, nego tisti večer na Krasu.