Pred nami stoji kakih dvanajst pevcev, večinoma kmečki mladeniči in mladi možje, pa tudi gospod kaplan je bil med njimi in še dva ali trije drugi v gosposkih suknjah. V občinstvu, ki pa tudi že prej ni bilo preglasno, nastala je zdaj tišina, kakor v cerkvi pred pridigo. Izmed pevcev stopi eden ‒ bil je učitelj ‒ za korak naprej, pogleda po pevcih, zamahne z roko in iz krepkih grl zagrmi naš »Naprej«, katerega, dasi ni več nov, človek še zmerom rad sliši, ako se poje tako čuteno in navdušeno, kakor so ga ta večer peli.