Po nekih vegastih stopnicah pridemo do vrat, pred katerimi je pri majhni mizici sedel star častitljiv mož. Položivši predenj svoj óbol vstopimo v velik, za silo raz svetljen prostor, katerega je bilo pa občinstvo do malega že napolnilo, stari in mladi, moški in ženske vse vprek. »Dvorani« se je pač videlo, da je stavbenik ni namenil za hram modricam, toda vse, kar bi bilo moglo koga motiti, bilo je umetno prikrito z raznimi preprogami in grbi, zastavami in napisi: a vse to, kakor tudi pročelje gledališnega odra je bleščalo ‒ da ne rečem kričalo ‒ v belo-modro-rdečih barvah.