Dokler pridem in kamor pridem, prav pridem. Tudi ne poznam tiste more, »dolg čas« imenovane, ki neki mnogim dela silno preglavico. V hosti poje, na senožeti cvrči, v jarku potoček vrvra, iz grmovja taščica zvedavo za menoj pogleduje, polž preko steze na opertav nese hišo svojo in v meji cvetica za cvetico glavo vzdiguje.