Izbije si torej to misel iz glave, prime zopet palico in potuje dalje. Kakor pravi popotnik, tako si on tudi nikjer »‒ ‒ ne sezida koče, postélje si ne póstelj′ce, nebeški ga odeva, in posteljo mu zemlja dà, ko obudi se dneva, sonce ga dalje popeljà.« Tretji dan pride do »Cesarskega grabna«, ki je bil po stari navadi suh, kar je bila za Slinarja velika sreča, ker ni znal plavati.