Kako se človeku olajšajo prsi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azuru, ko pride iz tesnega mestnega zidovja med zelene, bogata polja in cvetoče travnike ‒ le ško da, da jih ravno zdaj pokriva debel, siv prah, katerega tudi nama sovražni veter nosi v oči. črnosive vrane, stare mamice, ki mirno hodijo po cesti, vtem, ko se lahki čivkaje dviga proti oblakom. Ozri se na desno!