Oh, v prosti prirodi! Kako se človeku olajšajo prsi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azuru, ko pride iz tesnega mestnega zidovja med zelene, bogata polja in cvetoče travnike ‒ le ško da, da jih ravno zdaj pokriva debel, siv prah, katerega tudi nama sovražni veter nosi v oči. črnosive vrane, stare mamice, ki mirno hodijo po cesti, vtem, ko se lahki čivkaje dviga proti oblakom.