Kdor ni za boljšo rabo, Naj var′je dom in babo, Al′ v šolah beli si glavo!« Pa ne vem, če je bilo to veselje pravo ali ne; skoraj bi mislil, da je s petjem sam sebi delal srce, ker kolikor bolj se je pomikal od doma, s toliko slabšim glasom je popeval in kmalu je utihnil popolnoma. Kadar je priplezal na kak griček ali na kako krtino, počil je in se ozrl na kraje, kjer je preživel svoje mladostne dni, kjer je nekdaj lepa Helika tovorila in kjer je zdaj zapustil vse, kar mu je bilo v rodu.