Slinarja je gnala njegova gorečnost skoraj do hišnega praga, da bi bolje videl svatovsko vedenje; in kar je videl, zapisoval je v majhne bukvice. Ravno je pridno pisal, kar prileti baba s počenim loncem v roki na vežni prag in ga trešči ob tla. Lonec se je razletel in pod grobljo črepinj je vzdihoval Slinar, na katerega je po nesreči baba lonec zalučila.