Srečno pride na okno in se hitro izgubi v trsno listje, ki je obraslo okno. Zdaj je bil zopet pod milim nebom, bil je prost. Slinar je hodil zdaj po vrtih in travnikih; mudilo se mu ni nikamor, ker misel, vrniti se na Golovec, bila ga je po tisti ponočni prikazni minila.