Govorili sta o vahtmajstru; ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in hoče pokazati mesto. Kako veselo se je nasmihala, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V enem skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi od tete s kratkimi, pa lepimi besedami: »Ne vem, kaj bo k temu rekla; ako ona nima nič zopet to, tedaj je tudi meni povšeči,« odgovori in šaljivo pogleda, ki je rdeča kakor roža povesila oči in zgibala beli predprt.