Ko je okrevala, navdajala jo je spet ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na Doričin grob, namreč da vahtmajster ljubi in kmalu se je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je jokaje priznala, da ljubi mladega Slovaka od tistega dne, ko ga je videla prvikrat.
Vahtmajster med Levkino boleznijo ni zahajal v to krčmo, le v mraku je večkrat zahajal do plota, ker sta se prvikrat srečala, in tudi se je vedela v takem času zmuzati iz hiše, in tu sta potem govorila mnogo o svoji srečni prihodnosti.