ji je bila zdaj prava prijateljica in jo je ljubila kakor svojo mater ‒ sovražila je tako nikoli ni. Ko je okrevala, navdajala jo je spet ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na Doričin grob, namreč da vahtmajster ljubi in kmalu se je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je jokaje priznala, da ljubi mladega Slovaka od tistega dne, ko ga je videla prvikrat.