Že je blizu novega groba, kar se vzdigne iz njega črna podoba ‒ zastoče in brez zavesti se zgrudi na tla. Precej časa je ležala na grobih, mrzel veter jo spet vzdrami iz omedlevice, groza jo obide, ko se ozre okoli sebe. Kolikor more hitro beži s pokopališča, ali zunaj zida že blizu svoje hiše jo spet zapusti moč, da drugikrat kakor mrtva pade na tla in tu so jo zjutraj zgodaj našli ljudje.