In kar je bilo še najhuje ‒ izgubila je pamet in um se ji je zmešal. O svojem očetu ni vedela ničesar, nikoli ga ni imela v mislih, vedno je le govorila o svojem Cezaru, da takoj pride in jo povede pred oltar. Stala je pred cerkvijo in vsakogar, ki je šel mimo, vabila je v svate, akoravno nikogar ni več spoznala.