Gorski sin ne vidi nikdar tako veličastnega sončnega zahoda, kakor ga vidi človek na pusti vsak dan. Kakor ognjena kroglja se pogrezne sonce ob robu puste, vse se blišči v ognju in zlatu in nebo še dolgo gori v rdečem plamenu. Zdaj zapoje večerni zvon, se spusti na zemljo, iz močvirja se oglašajo nočne ptice, a iz samotne se razlegajo žalostno divji glasovi ciganskih gosli in vmes se čuje vriskanje plešočih čikošev.