Ritmajster je slišal njene besede, ki jih je izgovorila v prvi nejevolji in zdaj jo je tako osramotil, ona sama bi ne bila tako skrbela za svoje drevesce. »Odpustite mi, gospod ritmajster, moja!« prosi in povzdigne čarobno oko do ritmajstra, ki ves osupel gleda v živo podobo, katero je tolikokrat občudoval na sliki in ki se mu je tako globoko vtisnila v srce. Zdaj prižvižga na vrt lajtnant s korobačem v roki in ko ugleda gospodični, predstavi se njima.