Gospe se je Mokošinyi od dne do dne bolj priljubljal. Spoznala je, da ni takov, kakršne si je ona sploh zamiš ljala vojake. Večkrat ga je z veseljem gledala iz okna, kako je hodil od gredice do gredice, od ene rože do druge; tu je odrezal nepotrebno mladiko, tu je skrbno privezal slabo stebelce h kolcu in če je še poleg pomislila na njegovo vljudno vedenje in na njegov prijazni govor, morala je priznati, da je ritmajster eden najljubeznivejših ljudi, kar jih je poznala.