Po ves dopoldan je bil na vrtu in se ni bal, da bi bil izgubil kaj svoje časti, ako je včasih prijel za rezalnik, ali če je svojeroč presajal cvetice. Gospo je to neznansko veselilo, ker je bila sama velika prijateljica rožam in cvetju. Popoldne je hodil navadno doli v vas, povpraševal je svoje ljudi, kako so zadovoljni, in tudi kmete, kako izhajajo s huzarji, in bil je prav zadovoljen, ker ni slišal od nobene strani pritožb; potem pa se je do večerje rad izprehajal z mladim vahtmajstrom.