Ali na Polici pa jih ni bilo najbrž kar vas stoji; izvzemši, če se je kakšen pešec na eksekucijonu včasih izgubil v te kraje in še to le redkokdaj, ker so Poličani, dobri kristjanje in zvesti podložniki, radi dajali Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega. Lahko si tedaj mislimo, kako so se prestrašili Poličanje, ko se zažene glas po deželi, da pridejo na Polico vojaki in še celo ‒ huzarji. Lahko bi na prste ene same roke seštel vse Poličane, ki so videli kdaj drugega konjika, nego svetega v farni cerkvi na stranskem oltarju.