Njega ni oduševljalo jasno nebo italijansko, on ni poslušal krasnega petja; on ni občudoval krasne prirode, še zalih Lahinj mu ni bilo ‒ črn, to je bila njegova parola. In če je kakega zasledil, zalezoval ga je noč in dan in ni miroval prej, da ga je imel v pesteh. Oh, kako je Mišku tolklo srce, ko je v samoti ob polnoči prvega kuhal, kako so mu šli lasje pokonci, ko je prebiral kosti, oblizoval jih in metal čez glavo, kakor ga je naučil ‒ ali ni je našel.