Miško je bil sicer poštena, ali nemirna duša; njemu ni dalo nikjer miru, vedno je imel kako burko v glavi in če je včasih zamišljen lazil okoli, tedaj je vahtmajster precej vedel, da Miško kuha in snuje nove naklepe. Miško ima eno edino željo, ki ga pa navdaje, odkar se je zavedel svoje pameti, in ko bi se mu ta želja izpolnila, rad bi dal nekoliko let, kar mu jih je še namenjenih za življenje. Vse dejanje in nehanje je šlo le na to, kako bi se nevidnega storil.