Drugi popoldan je vahtmajster položil pero prej iz roke, nego navadno; tudi se je skrbneje napravljal in morebiti ni kmalu tako dolgo stal pred zrcalom kakor danes. Sicer je navadno čakal na ritmajstra, ki je največ proti večeru prihajal v vas, da sta šla potem skupaj na izprehod; ako pa ritmajstra ni bilo, poiskal je kakega drugega tovariša. Posebno rad je s seboj jemal Miška, ker je bil njegov najstarejši drug in prijatelj in zaradi dobrovoljnosti njegove ga je imel rajši od drugih.