Vahtmajstra je petje na vrtu spominjalo njegovega doma; pesmi, ki se pojo na podnožju visoke Tatre, ob bregovih Vaga in Nitre, podobne so kaj zelo tem, ki se zdaj razlegajo pod njegovim oknom. Misli ga neso na breg šumečega Vaga, zmisli se stare priljubljene pesmi, katero je tako glasno prepeval nekdaj po domačih dobravah in tiho šepetaje zapoje staro ljubeznivo pesem: »Hora, hora, biela hora!« Luna je že visoko priplavala, pevke na vrtu so že davno umolknile, ko leže k pokoju.