Vedno bliže in bliže se čuje glas ‒ in zdaj ugleda visoko, lepo vzraslo mlado deklico. Tudi ona ugleda moški obraz med zelenimi vejami in kakor bi se bila ustrašila, zmanjka ji glasu, zardi v lice in za trenutek obstoji, potem pa hitro kako izgine za plotom. Vahtmajster jo je izpremljal z očmi in je videl, da je stopila v krčmo poleg cerkve.