Že na pol v spanju je še vedno mrmljal: »-čeketeh-arom-neč-et-- (Prijatelji-eden-dva-tri-štiri-pet-šest-prijateljev!«) in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potolažila se je šele zjutraj, ko se je prebudil kakor pošten; madžarski šteti že ni več znal, le mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa najbolj čudil, bilo je to, da mu ona ni ničesar očitala in da ni šobe napela po stari navadi.