Naposled sta se vendar huzarja skobacala v svojo izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo. Že na pol v spanju je še vedno mrmljal: »-čeketeh-arom-neč-et-- (Prijatelji-eden-dva-tri-štiri-pet-šest-prijateljev!«) in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potolažila se je šele zjutraj, ko se je prebudil kakor pošten; madžarski šteti že ni več znal, le mu je še zvenelo po ušesih.