Lajtnantu se je zmračilo lice in kakor blisk je neka nejevolja prešinila njegov prazni obraz, kakor bi hotel reči: »To sem si mislil!« in pri tem se je zaničljivo ozrl po starinskem pohištvu. Gospe ta pogled ni ušel, ali kakor bi ne bila ničesar opazila, nadaljuje: »Če bi gospoda v svojih sobah morebiti pogrešala kake stvari, prosim vaju, da bi mi naravnost povedala.« »Gospa milostljiva!« veli lajtnant.