Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v koncu, ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti v eni sapi k njima. Eden od huzarjev odpre svojo veliko rdečo listnico, vzame iz nje pismo z velikim pečatom ter jo poda županu. V tem so pa pristopili tudi drugi možje in so čez županove rame ogledovali pismo, katero je župan preobračal na vse strani in skupno z rokami pripovedoval huzarjema, da ne zna brati, a tudi ta dva sta migala z ramami.