Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki se pa nista tako drvila, kakor onih šest na Nepotrebnikovem hlevu, marveč prav zložno sta jahala proti vasi; tudi nista imela golih sabelj, kar je ljudi precej potolažilo. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v koncu, ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti v eni sapi k njima. Eden od huzarjev odpre svojo veliko rdečo listnico, vzame iz nje pismo z velikim pečatom ter jo poda županu.