Nobeden ni povprašal, kdo prihaja, vsi so razumeli otročji vrišč. Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki se pa nista tako drvila, kakor onih šest na Nepotrebnikovem hlevu, marveč prav zložno sta jahala proti vasi; tudi nista imela golih sabelj, kar je ljudi precej potolažilo. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v koncu, ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti v eni sapi k njima.