To, kar je naposled rekla, ni bilo ravno resnica, zdaj si je že spet premislila, umreti še noče, tudi v klošter še ne gre, ali to je pa sklenila, ko bi zdajle prišel lajtnant s črnimi brkicami pod vrtni zid, takoj bi se mu dala odpeljati! ‒ materi vkljub. Ker pa lajtnanta le predolgo ni, gre počasi za sestro in srdito meče svoje stvari v kovčeg. Ali toliko si je pa obljubila, da se nalašč zaljubi v prvega, ki pride, seveda s tem pridržkom, ako ji bo pogodu.