Mokošinyi jo prime za roko, ona upre v njega velike modre oči in tako sta kakor zamaknjena stala dolgo molče in v očeh sta se strinjali njiju lepi duši. », ljubim te, ljubim te bolj nego življenje svoje in vsi moji živi dnevi so posvečeni tebi; ti si sonce moje, na katero se bom oziral, dokler mi oko ne otrpne,« izpregovori Mokošinyi ter nagne svojo glavo. pogleda kvišku, njiju ustne so se srečale in prvi srečni poljub je utrdil zvezo dveh ljubečih src.