je vsak čas kaj prinesel, zdaj lepih dišečih rož, ki se dobé le daleč v gozdu, zdaj šopek prvih jagod, kako lepo pero ali kako drugo malenkost. Daleč v gozdu v najbolj divjem kraju, kjer so rasle najdebelejše bukve in najstarejše smreke, je bil okrogel kotel in sredi njega globok prepad, Hudo brezno imenovan. Tega kota se je stari gozdar vedno ogibal, povsod je vodil, le v ta kraj ga ni peljal, a bi bil posebno rad videl ta kraj, ker so ljudje veliko govorili o njem.