Ko je za seboj zaprl bajtina vrata in počasi stopal po stezi mimo Logarjevega, je prosil, da bi ozdraveli mati, ki so se mu v srce smilili in ker je mislil, da bo potem spet bolje jedel. Ali te misli ga kmalu zapuste in začne veselo žvižgati, toda kmalu spet preneha. Rdeč kebrček s črnimi pikicami mu je sedel na rokav; Hitro ga ujame, položi ga na dlan ter ga prosi in nagovarja: »Polonica, polonica, zlèti na Šmarno goro, prinesi mi polno mošnjo denarjev!«