Poklekne na grob, vroče moli in s solzami moči zeleno travo, ki pokriva njegovo predrago mater. O kako rad bi jim še enkrat pogledal v blago lice, kako rad bi jih prijel za njih dobre roke! Vse misli so bile le pri materi, na dom ni mislil in še bi bil klečal tu na grobu, ko bi ne bila prišla in ga prijela za roko, rekoč: », pojdi, noč bo, moramo iti domov.«