Toda je vedno bolj pešala in čutila je v svojem srcu, da ne bo zredila svoje hčerke. Večkrat, ko je z malo Ančico v naročju sedela z Mino pred hišo v češnjevi senci, je priporočala s srčnimi besedami Mini, naj bo ona mati zapuščeni siroti in zraven so ji vroče solze kapale na cvetoča lica smehljajočega se deteta. jo je tolažila, kolikor je vedela in znala, ali na licu mlade matere je vendar brala, da zanjo res ni mnogo upanja.