Po dve ali tri ure je včasih sedel pred mikroskopom kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si ni upal, le včasih je ves zamišljen glavo podprl in nerazumljivo v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure mu včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti videl, bi morebiti mis lil, da dobri možic »quadraturum circuli« ali pa gotovega, nespotakljivega pomočka zoper pasjo steklino išče. Pa kaj je neki učenega Šnakšnepskovskega v tak nemir pripravilo?